Vesele zgodbe o našem vlaku

Kakor se spodobi za vse te naše vesele zgodbe o našem prijaznem vlaku, ki je vozil na ozkotirni železniški progi Poljčane – Slovenske Konjice Zreče naj bo njih začetek vedno takšen;« Živel je nekoč majhen vlak, ki pa so mu prav zaradi te majhnosti tekli kar vlakec. Na to sicer ni bil najbolj ponosen saj si je vedno želel biti velik vlak a najbolj je bil ponosen kadar so ga imenovali; prijazen vlak«. In res je bil prijazen!

Najprej je bil prijazen do svojega strojevodje, potem na kurjača saj ju ni nikoli razočaral; vedno je pravočasno prišel na cilj. Prijazen je bil tudi do svojih potnikov, ki so lahko tudi kar med vožnjo, če so le bili spretni zapustili vlak kar najbližje svoji hiši. No, to sicer ni bilo dovoljeno a ker je bil to prijazen vlak je navadno zamižal kar na obe očesi. Ja, ta naš prijazen vlak je na tej svoji vsakodnevni vožnji videl in doživel marsikaj. Najprej se je prav na vsaki vožnji dogajalo kaj zanimivega že preden se je podal na pot. Kurjač je moral zgodaj zjutraj hitro vstati in zakuriti peč, da je do prve vožnje že bila para v kotlu. In kaj če si je kurjač zaspal? Bog ne daj tega, kaj vse se je potem dogajalo. Ne moremo mimo postajenačelnika, ki je bil odgovoren za vse kar se je dogajalo z vlakom, progo, tovorom in potniki ki so marali pravočasno priti na cilj.

Ja, najzanimivejše zgodbe so se pletle v potniških vagonih. Kaj vse se je zapisalo v stene teh vagonov, ki so bili en sam prostor s klopmi. Ja, tudi simpatije, pa ljubezni in tudi kakšen prepir se je tukaj začel. Kaj vse so počeli tukaj šolarji vozači, pa delavci ki so se vozili v službo, pa kmetje ki so z motikami in grabljami vstopali na vlak. To so bili pogovori!

Nič manj ni bilo zanimivo ob progi. Otroci so temu vlaku marsikdaj zagodli, Najbolj jim je zameril če so na tir položili kakšen velik kamen. To ni bila več šala. Temveč kar resen napad na vlak. Včasih so ga tudi s kakšnimi kamni pričakali v zasedi, tudi s krompirjem in celo paradižnikom.

Prav nič se niso prijazno obnašali do njega v času vojne, saj so ga požgali in iztirili. Ja, kaj vse je doživel naš vlak veste mnogi ki ste ga sami osebno poznali ali pa ste kakšno veselo slišali od starejših. Naš prijazen vlak vas vabi da te vesele, hudomušne in tudi žalostne zgodbe zapišete in nam jih pošljete v objavo. Vsak mesec bomo eno predstavili tako da jo bomo posneli in potem objavili na spletu. No, kasneje, ko se jih nabere še več pa bodo našle svoje mesti tudi v kakšni knjigi.

Korajža velja!

Pišite na naslov; martin.mrzdovnik@gmail.com

ali KUD Vladko Mohorič, Cesta na Roglo 15, 3214 Zreče, pp.17