Predstavitev društva
NASTANEK DRUŠTVA
Prvi pisni viri omenjajo društvo, katerega dejanski in pravi naslednik je KUD Vladko Mohorič Zreče, sredi leta 1932, kot "Katoliško prosvetno društvo Zreče".
Po vojni si je društvo nadelo ime DPD Svoboda Zreče. Današnje ime pa ima od oktobra 1997
po VLADKU MOHORIČU (1914-1973),
pevovodji, organistu in organizatorju, ki je bil gonilna sila kulturne dejavnosti v društvu kot tudi v kraju, vse od svojega prihoda v Zreče v letu 1935 do svoje smrti 1973.
Je eno redkih večjih kulturnih društev v Sloveniji in edino na področju nekdanje skupne občine Slovenske Konjice, ki se pred leti ni razbilo na množico manjših društev. S tem je ohranilo sposobnosti izvedbe velikih večzvrstnih kulturnih projektov, omogoča skupno uporabo prostorov in opreme, odpadejo nepotrebni stroški ločenega poslovanja in manjše je tudi podvajanje aktivnosti na posameznem področju.
DOSEDANJI PREDSEDNIKI DRUŠTVA
Po doslej zbranih podatkih je Katoliško prosvetno (kulturno) društvo Zreče najverjetneje nastalo leta 1932 kar s preimenovanjem Katoliškega izobraževalnega društva, ki ga je dotlej vodil Ludvik Vidmar, zato predvidevamo, da je bil Vidmar tudi prvi predsednik »novega« društva. Neposredno pred drugo svetovno vojno pa naj bi, sodeč po nekaterih okupatorjevih listinah, društvu predsedoval kar zreški župnik Jožef Bezjak. Med samo vojno ni zanesljivih podatkov o društvenem delovanju (v okrnjenem obsegu, verjetno le v cerkvi, je deloval le pevski zbor). Prav tako nismo uspeli najti zanesljivih podatkov o vodenju društva takoj po vojni, čeprav se je dejavnost takoj razmahnila. Prvi zapis o predsedniku društva najdemo za obdobje po letu 1952, ko je kot predsednik naveden Ivan Krajcar.
LUDVIK VIDMAR
Rojen, 22. 8. 1897, v Zgornjih Zrečah.
Bil je kmečki sin pohorskega kmeta na Resniku, vendar so njegovim staršem posestvo prodali na dražbi in je moral kot 12-leten fant po svetu za kruhom.
V začetku je bil pastir, nato hlapec in pozneje kočijaž. Kot tak se je spoznal s hčerko lončarja s Strmca pri Vojniku. Začela sta gospodariti in sicer sta v najem vzela v Zrečah neko gostilno in v zakonu se jima je rodilo 7 otrok.
Leta 1905 sta se preselila iz Zreč v Boharino, kjer sta bila zaposlena pri trgovcu Heriku Dobnik in leta 1911 sta se zopet osamosvojila in začela svojo obrt. S svojim delom sta nekaj mogla prihraniti tako, da sta leta 1911 kupila takratni dom. Otroci so morali pridno pomagati staršema z delom, da sta lahko ona odplačevala hišo in tako nista mogla dati otrok v šole.
Oče ga je poslal v meščansko šolo v Celje, da se je malo izobrazil in leta 1912 ga je dal učiti trgovske stroke in sicer pri Robert Graseliju v Slivnici pri Šent Jurju.
Takoj po končani učni dobi, v letu 1915, je bil vpoklican v prvo svetovno vojno v 87 pp v Celje, od koder so ga v začetku leta 1916, poslali na fronto v Italijo in sicer v Južno Tirolsko, kjer je dobil kroglo v glavo in ko je ozdravel je moral še drugič na italijansko fronto na Sočo, na Gabriele, in Sveto goro do Piave. Tu je dobil malarijo in so ga poslali v bolnico na Olumuc v Šleziji. Od tu pa na bolniški dopust domov, kjer je dočakal konec vojne.
Doma je pomagal staršem, ker sta bila že oslabela in ostarela in nato je moral prevzeti domačijo. Poročil se je in tako skupaj s svojo ženo gospodaril v velikih težavah, posebno še radi tega, ker je takratni kaplan v Zrečah ustanovil klerikalno zadrugo, kot trgovino, ki je imela za cilj, uničiti vso drugo trgovino v Zrečah, kar mi je v večini tudi uspelo. Na srečo je sam vzdržal ta pritisk, ker je ravnal na podlagi poštenosti in pravice in ker je bilo prebivalstvo z menoj.
Tako je prišla II. svetovna vojna, in hitro na začetku, ga je »Gestapo« aretiral in zaprl v Mariborske zapore, kjer so ga zasliševali in mučili, vendar jim ni ničesar priznal. Obsodili so ga, da je bil »Deutschfeindlich« in tako so ga, 29. 6. 1941, izselili z ženo in otrokom v Srbijo v Gornji Milanovac in od tod v vas Stavico, občina Bojkovci, kjer je bil vse do konca vojne.
Po vrnitvi, je doma našel vse prazno. Ker je bil to čas kolektivizacije in ni mogel nadaljevati prejšnjih poslov, je vstopil v službo KZ Skomarje, nato KZ Pohorje, KZ Zreče in končno KZ Slovenske Konjice.
Umrl je 21. 9.1975 in je pokopan na starem pokopališču v Zrečah.
IVAN KRAJCAR (predsednik 1952–1959)
Rodil se je 13. 11. 1909 v Trstu.
Osnovno šolo je obiskoval v Trstu in v Mariboru, kjer je služboval njegov oče. Učiteljišče je obiskoval v letih od 1924 do 1928, ko ga je tudi končal. 17. 1. 1929 je že nastopil službo, in sicer je bil že s februarjem postavljen za učitelja v Guštanju. Služboval je še v Mežici, kjer je sodeloval pri kulturnih društvih Guštanja, Mežice in Dravograda.
Med vojno je poučeval v Vetrinju na Koroškem. 30.8. 1945 se je vrnil v domovino in do šolskega leta 1950/51 poučeval v Kostrivnici, nato pa je 1. 8. 1951 pričel z dolgoletnim poučevanjem v Osnovni šoli Zreče.
Ravnatelj je bil od leta 1859 do 1966. Tudi v Zrečah je nadaljeval kulturno delo in režiral je mnoge igre. Po vsej verjetnosti je bil predsednik društva po letu 1952, torej takrat ko se je društvo preimenovalo v DPD Svoboda Zreče. Po doslej znanih podatkih ga je nadomestil Jernej Kapun.
JERNEJ KAPUN (predsednik 1959-1963)
Jernej Kapun - Bertl se je rodil 14.4.1926 v Zrečah očetu Jerneju, ki je bil krojač, in materi Rozaliji.
Oče mu je umrl, ko je bil star dve leti, in mati se je kasneje poročila s polbratom njegovega očeta. Osnovno šolo je končal v Zrečah in se šel učit krojaštva h krojaškemu mojstru Slavku Pintarju. Ko so Nemci krojaškega mojstra izselili v Srbijo, v bližini ni bilo drugega krojača, ki bi ga vzel v uk, zato je nadaljeval v takratni Štajersko železo industrijski družbi v Zrečah kot vajenec za poklic strojnega ključavničarja. Bil je to čas vojne, tovarno so partizani leta 1944 požgali in tako je šolanje končal v Mariboru. Po odsluženju vojaškega roka leta 1947 se je ponovno vrnil v tovarno, sedaj v Tovarno kovanega orodja Zreče. Od leta 1948 do 1950 je bil zaposlen na Okrajnem ljudskem odboru Poljčane, zatem pa ponovno v tovarni kot rezkalec, kot vodja izmene v orodjarni in nato do leta 1981 kot planer proizvodnje v kovačnici. Umrl je 8. 9. 2003.
Kapun Jernej - Bertl je bil dolga leta eden najbolj aktivnih krajanov. V tovarni je bil v vodstvu sindikata in drugih družbenopolitičnih organiza cij ter takratnih organov samoupravljanja. Bil je aktivni član PGD Zreče, podčastnik I. stopnje in dolgoletni blagajnik tega društva. Več mandatov je bil predsednik Krajevne organizacije RK, podpredsednik SZDL, član odbora Ljudske tehnike, občinski odbornik, porotnik, predsednik DPM Zreče in verjetno bi se še kaj našlo. Bil pa je Jernej Kapun - Bertl tudi kulturnik. Že v osnovni šoli ga najdemo med igralci in tudi kasneje je v Zrečah sodeloval v marsikateri igri. Sam je v intervjuju za Novi tednik pomladi leta 1982 naštel, da je igral
v Cankarjevih Hlapcih, Kralju na Betajnovi, Gospe ministrici, Beneških trojčkih, Pesmih s ceste …
Predsednik društva je po vsej verjetnosti bil v času od 1959 do 1963, ko ga je nadomesti Slavko Kejžar.
SLAVKO KAJŽER (predsednik 1963 - 1975)
Slavko Kejžar se je rodil 30.1.1936 na Dobravi v takratnih Zgornjih Zrečah v delavski družini s 14 otroki.
Oče je bil delavec, mati pa gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v Zrečah, po srednji tehniški šoli pa se je zaposlil v današnjem Uniorju. Leta 1970 se je poročil z Nado Orož iz Radane vasi in v zakonu sta se jima rodili hčeri Natalija in Donata. Po letu 1978, ko se je družina vselila v svoj dom, je njegovo zdravstveno stanje postalo resno in kmalu po 40. letu je vstopil v invalidski pokoj. Umrl je 1. 8. 1987.
Slavko je veselje do druženja in petja srkal v domači družini, kjer je, kljub pomanjkanju, bilo veselo. Pel je v cerkvenem pevskem zboru in kasneje pri Moškem pevskem zboru DPD Svoboda Zreče. 12 let je bil predsednik DPD Svoboda Zreče. Bil je tudi gledališki igralec in včasih je zaigral tudi na kitaro. V času njegovega predsedovanja društvu je bil zelo dejaven predvsem moški pevski zbor. Nastopali so po mnogih krajih in navezali pristne stike s Slovenskim prosvetnim društvom Danica iz Šentprimoža v Podjuni (Avstrija).
BOGOMIL VOGELSANG (predsednik 1975 - 1980)
Ker se je aktivnost Svobode v obdobju sredi sedemdesetih let močno razmahnila, predvsem na področju sodelovanja z mladino, še posebej z obema šolama, je vodenje društva prevzel takratni ravnatelj OŠ Zreče Bogomil Vogelsang, rojen 10. 5. 1936, ki je prišel v naše kraje iz Celja in je najprej 8 let učiteljeval na Gorenju.
Društvo je vodil skoraj 5 let, od 1975 do 1980, in je še trdneje povezal vse takratne kulturnike v kraju, pri čemer je posebno pozornost posvečal kulturnemu delovanju v osnovni šoli. Ustanovili so Pionirsko kulturno društvo, vzpodbujal je gledališko dejavnost, velik poudarek je dajal otroškemu in mladinskemu zborovskemu petju. Občni zbor društva ga je leta 2007 imenoval za častnega člana društva.
MARTIN MRZDOVNIK (predsednik 1980 - 1984)
Martin Mrzdovnik se je očetu Martinu in materi Ani rodil 29.10. 1950 v Spodnjih Zrečah. Tri leta kasneje se je rodila še njegova sestra Anka. Oče je bil zaposlen v današnjem Uniorju, mati pa je doma gospodinjila. Osnovno šolo je obiskoval v Zrečah, poklicno kovinarsko pa v Mariboru, ki jo je nato, ob delu, še nadgradil s srednjo stopnjo. Nekaj časa je bil zaposlen v današnjem Uniorju, ves preostali čas pa v takratnem Cometu, kjer je bil med pobudniki kulturnega delovanja zaposlenih in njihovega delovanja v kraju ter povezovanja z drugimi krajani. Končal je tudi Teološko pastoralno šolo v Mariboru in v župniji Zreče še danes pomaga pri poučevanju verouka. 29. 12. 1973 se je poročil z Nado Hren iz Boharine in v zakonu sta se jima rodila sin Aleš in hči Alenka.
V delo društva se je formalno vključil po letu 1971 in bil predsednik društva v letih 1980–1984. V tem času je kot predsednik društva reševal krizo članstva v obeh zborih (moškem in ženskem), kar je pripeljalo tudi do ustanovitve mešanega pevskega zbora. V tem obdobju je društvo organiziralo več raznovrstnih kulturnih projektov, za katere je marsikdaj napisal tudi idejne scenarije in povezovalna besedila. Posebno pozornost pa ves čas delovanja v društvu posveča področju materialne in nematerialne kulturne dediščine, od raziskovanja zgodovine kraja in dogodkov, muzejskih zbirk, ohranjanja ljudske pesmi in običajev do založništva na tem področju. Bil je pobudnik razglasitve leta 2008 za Vodovnikovo leto v Občini Zreče in leta 2011 za leto Zdenke Serajnik v Občini Slovenske Konjice. Predlagal je aktivnosti za obujanje spomina na zreške kovače, na železniško progo Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče in na nekdanje rudnike. Aktivno se zavzema za obnovo sakralnih spomenikov. Že trinajsto leto vodi literarne večere Jaz mam en stari znucan koš v Skomarski hiši na Skomarju in celo desetletje projekt ljudskih pesmi Eno pesem peti.
ZDRAVKO IVAČIČ (predsednik 1984 - 2015)
Zdravko Ivačič se je rodil 16.12. 1948 v delavski družini v Celju. Otroška leta je ob starših in starejšem bratu Ediju ter mlajši sestri Ireni preživel v železarskih Štorah, kjer se je po končani poklicni šoli tudi zaposlil. Ob delu je nadaljeval izobraževanje in pridobil naziv višjega upravnega delavca s specializacijo na področju organiziranja obveščanja. Je bil tudi član Društva novinarjev Slovenije. Ko se je leta 1973 poročil s hčerko Vladka Mohoriča, Darinko, si je družino ustvaril v Zrečah in se kmalu tudi zaposlil v zreškem Cometu, kjer je vse do upokojitve opravljal različna strokovna in vodstvena dela.
Z ljubiteljsko kulturno dejavnostjo se je srečal že kot prvošolec, ko je v takratnem štorskem kulturnem društvu, v katerem je zatem deloval kot igralec, vodja tehnike, režiser in organizator, nastopil kot palček v Sneguljčici.
Seveda je tudi po prihodu v novo okolje – Zreče – takoj našel vezi s tukajšnjimi kulturniki. Vodstvo Svobode ga je hitro določilo za mentorja takratnemu Mlademu odru, več kot 20 let je vodil gledališki krožek OŠ Zreče in otroško gledališko skupino domačega društva, napisal je mnogo priredb gledaliških iger in scenarijev za različne druge prireditve, ustanovil je foto-video sekcijo in pomagal pri obuditvi odrasle gledališke skupine. Deloval je kot igralec, voditelj, snemalec, montažer, fotograf, scenarist, mentor in režiser ter organizator. Na organizacijskem področju je deloval kot član UO društva, predsednik skupščine občinske Kulturne skupnosti in dolgoletni predsednik Zveze kulturnih društev, na čelo DPD Svoboda Zreče, današnjega KUD Vladko Mohorič, pa so ga izvolili leta 1984. Pomembno je pripomogel, da se društvo ni razbilo na več malih društev in da je sedanji kulturni dom zgrajen, primerno opremljen in dostopen kulturnim društvom. Skupaj z Martinom Mrzdovnikom sta skrbela, da obnovljena Skomarska hiša »živi«. Osrednje zreško kulturno društvo je vodil vse do svoje smrti 19. 9. 2015.
Več o delovanju društva v preteklosti lahko preberete v: Zborniku ob 80. obletnici društva "ZREŠKA KULTURNA DOGAJANJA"
DRUŠTVO DANES
Društvo je tako danes še vedno osrednje kulturno društvo v Občini Zreče, v okviru katerega deluje 14 skupin znotraj 12 sekcij, ki so osnovnaoblika organiziranosti in metoda dela društva, in sicer:
• Mladinski pevski zbor OŠ Zreče,
• Odrasla gledališka skupina,
• Otroška gledališka skupina,
• Vokalna skupina,
• Vokalno-instrumentalna skupina (ansambel) 500 metrov,
• Foto-video sekcija,
• Skupina ljudskih pevcev,
• Folklorna sekcija (dve otroški in ena odrasla folklorna skupina),
• Sekcija za ohranjanje kulturne dediščine,
• Narodno-zabavna sekcija (ansambel Zreški kovači),
• Literarna sekcija,
• Mešani pevski zbor Strune.
V društvu je v posameznih obdobjih aktivnih med 150 in 200 članov, več kot 2/3 vseh članov je mlajših od 30 let. Društvo deluje na področju mesta Zreče in širše okolice, kjer ni kulturnih društev. Posamezne skupine ali posamezniki nastopajo po drugih krajih Slovenije in tudi v tujini.
Pri izvajanju svojega programa pogosto sodeluje z drugimi kulturnimi društvi v Občini Zreče in širše.
V skladu s temeljnim aktom društvo med dvema letnima skupščinama (zboroma članov) vodi upravni odbor, ki ga poleg na skupščini izvoljenih
članov po položaju sestavljajo še vsi vodje sekcij (izvolijo jih člani sekcij na svojih članskih sestankih).